»Ne. Prosim, ne počni tega.«

»Ne prosimo vas, da izvedete državni udar. Ne prosimo vas, da streljate. Prosimo vas, da ne streljate na nas.«

»Ne počni tega, zanj ni veljalo. Ne tepi. Ne ubijaj. Ne posiljuj. Moški, kot je bil on, takih zapovedi niso samo ignorirali; družba jih je za to vedno znova nagradila.«

»Prosim, ne morem dihati. Ne ubijte me.«

»Ne prosimo, zahtevamo spoštovanje.«

»Ne moremo si privoščiti izgube zdravstvenih ustanov ali bolnišnic. Upamo, prosimo, da se to ne bo zgodilo.«

»Prosim, ne zapravite tega časa.«

»Ne počni drugemu, česar ne želiš, da bi kdo naredil tebi. Jaz ne želim, da me polivajo z gnojnico in me zastrupljajo, zapirajo v umazane, premajhne kletke in me prevažajo sem in tja. Zato tega ne bom naredil drugemu, živali in ne okolju.«

»Ne, zakaj? Prosim jih za podporo, če se odločijo, da bodo, bodo, če ne bodo, pa ne bodo, to je njihova odločitev.«